SRAMOTNO SKRIVANJE GZS ZA BREZPOSELNIMI: KAJ S TEM GZS ZARES SPOROČA?

Včeraj je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) objavila sporočilo medijem z zelo pomenljivim naslovom: »Pozor: armada odpuščenih v gospodarstvu … javni sektor pa se še naprej bohoti«. V njem GZS opozarja na dvoje stvari in sicer, da so bremena krize v tem času neenakomerno porazdeljena in da ni realne osnove za kakršnokoli panožno ali sektorsko povečanje plač.

Z drugimi besedami: GZS napada javni sektor na plečih brezposelnih. S tem se skušajo nosilci gospodarstva prozorno distancirati kakršne koli odgovornosti za 118.061 registrirano brezposelnih, koliko jih je bilo decembra 2012 po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje.  A kdo je povzročil to številko? »Preobilni« javni sektor? Delavke in delavci, ki si želijo pravičnega plačila in spoštovanja delovno pravne in socialne zakonodaje? Kaj pa če – je k temu botrovalo izjemno netransparentno poslovno okolje, katerega nosilci so zasledovali kratkoročne zasebne interese na račun srednje – in dolgoročnega vlaganja v razvoj? 

Če raziščemo odgovor na zadnjo tezo.

Številke so neusmiljene – in te številke pravijo, da podjetja in v končni točki delavke in delavci v Sloveniji plačujejo ceno netransparentne posojilne bonanze v letih med leti 2004 in 2008. Če pogledamo publikacijo Banke Slovenije  z naslovom »Stabilnost slovenskega bančnega sistema«, ki kaže dolg posameznih gospodarskih sektorjev v % BDP med 2004 in drugim četrtletjem 2012, vidimo da se je dolg podjetij povečal iz 59 odstotkov BDP v letu 2004 na 91 odstotkov BDP v letu 2008. Po podatku iz Pregleda finančnih računov Slovenije 2006 – 2011 (Banka Slovenije, 2011) pa se je obseg obveznosti iz posojil nefinančnih družb samo med leti 2006 in 2008 dvignil iz 20,9 na 33, 3 milijard EUR – torej za 12,4 milijard EUR.

Ta posojilni balon pa se ni preoblikoval v poslovno okolje z višjo dodano vrednostjo. Kvečjemu obratno. Posojilni balon se je prenesel v lastniško konsolidacijo podjetij, ki so zaradi tega investicijsko obstala.

Gospodarska kriza se je nato vzajemno krepila z dolžniško krizo, kjer se je podjetjem po eni strani zviševalo negativno razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom (»finančni vzvod«), po drugi strani pa le-ta zaradi nizkega domačega in tujega povpraševanja še manj investirajo, kar v kombinaciji z nizko gospodarsko aktivnostjo in pričakovanimi dohodki zmanjšuje njihovo kreditno sposobnost. Po raziskavi dr. Janeza Prašnikarja iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani iz leta 2011 se je med letoma 2006 in 2009 tako dolg podjetij, v katerih je bil izveden menedžerski prevzem, zvišal za skoraj tri četrtine, leta 2008 jim je dobiček padel za 99 odstotkov, leta 2010 pa so poslovala z izgubo.

Podjetja tako poslujejo v okolju visoke plačilne nesposobnosti zaradi česar izgubljajo konkurenčnost v primerjavi s konkurenco iz bližnjih, bolje delujočih finančnih sistemov. Po zadnjih podatkih AJPES se je znesek dospelih neporavnanih obveznosti pravnih oseb med novembrom 2007 in 2012 povečal iz 120.690.273 EUR na 727.074.000 EUR.

A tukaj se še zdaleč ne konča zgodba o slovenskem »poslovnem modelu« – kajti lastniško konsolidacijo je spremljal tudi zelo močan trend povečanega obsega kršenja delavskih pravic inekspanzije gospodarskega kriminala. Med leti 2005 in 2011 se je po uradnih podatkih Inšpektorata RS za delo (IRSD) število kršitev delovne zakonodaje skorajda podvojilo – iz 3.333 na 5.986; v letih med 2005 in 2010 se je ocenjena škoda po podatkih Generalne policijske uprave (GPU) gospodarskega kriminala povečala za več kot sedemkrat.

In kakšne so posledice vsega tega? Naslednje številke: 1.780 začetih stečajev med leti 2009, 2010 in 2011 (AJPES, 2013). Število registrirano brezposelnih se je med leti 2008 in 2012 zvišalo iz 66.239 na 118.061 (ZRSZ, 2013). Vmes pa imamo vse več delavcev, katerih mesečnih prejemek je tik nad ali že pod površjem stopnje tveganja revščine (600 EUR za enočlansko gospodinjstvo za leto 2011). Po podatkih sindikata SKEI več kot 60 odstotkov njihovih članov prejema plačo, nižjo od 1000 EUR bruto.

»Seveda« je za te številke in nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva kriv »preobsežen« javni sektor, pač slepo sledeč logiki sporočila za javnost GZS. A poglejmo številke; izdatki v sektorju država so v Sloveniji leta 2008 znašali 44,2 odstotka bruto družbenega proizvoda in so bili med nižjimi v uniji, lani pa so znašali 50,7 odstotka bruto družbenega proizvoda ali za 1,7 odstotne točke več od povprečja EU. Pred nami so recimo Danska, Francija, Finska, Belgija in Švedska. V Sloveniji so v zadnjih treh letih izdatki javnega sektorja kot delež BDP-ja hitro rasli glede na EU – saj nam je BDP padal še bolj kot večini drugih držav (Košak, 2012). In če pogledamo položaj Danske, Francije, Belgije in Švedske na Globalni lestvici konkurenčnosti (GCI) Svetovnega ekonomskega foruma WEF), vidimo, da kljub »preobsežnemu« javnemu sektorju zasedajo zelo spodobna mesta: Finska je 3.; Švedska je 4.; Danska je 12.; Belgija je 17.; Francija je 21. Medtem pa je Slovenija na 56 mestu.

Zato nam tukaj ne preostane nič drugega, kot da z drugimi besedami ponovimo izhodiščno trditev – s tem ko gospodarstvo (GZS) napada javni sektor na plečih brezposelnih, ki jih je samo ustvarilo, le sporoča, da se je njihov nizkocenovni / visoko zadolžen »poslovni model« izpel v svoji kratkoročnosti.

In zato mora usodo njihovega propadlega konjukturnega eksperimenta deliti tudi javni sektor, kajne? Če smo malce cinični.

 Goran Lukič
Izvršni sekretar P ZSSS